Poročna praksa v župniji
Ko se dva odločita, da bosta bosta sprejela krščanski zakon, naj obiščeta domačega župnika. Povesta naj mu svojo naero. Prvi obisk župnika je tudi trenutek, ko se skupaj določi dan in uro poroke. Na prvem obisku se bodo dogovorili tudi o pripravi zapisnika in dokumentih. Priprava zapisnika je drugi uradni obisk zaročencev pri župniku pred poroko. Ta obisk naj bo 3 do 4 tedne pred načrtovano poroko. K pripravi zapisnika morata zaročenca prinesti potrebne dokumente. Ti dokumenti so: krstni list osebe, ki ni krščena v tej župniji, potrdilo o samskem stanu ter potrdilo o opravljenem tečaju priprave na zakon. Zapisnik je posebna pola, in kateri bo župnik zbral podatke o zaročencih. Hkrati ta pola vsebuje tudi nekaj vprašanja s pomočjo katerih bo župnik lahko dobil gotovost, da sta zaročenca pripravljena in sposobna skleniti krščanski zakon. Vprašal ju bo o nekaterih zadržkih, ki se pri sklepanju zakona lahko ujame (nezadostna starost, že obstoječa zakonska vez, sorodstvo, zdravstveno stanje, prejeti zakramenti, veroizoved, namen…).
Povzeto po www.sticna.si.
Zakon je zveza moža in žene, s katero ustanovite dosmrtno življenjsko skupnost. Ta zveza je za kristjane povzdignjena še k višjemu dostojanstvu, saj je povzdignjena med zakramente Nove zaveze. Zakonca črpata iz tega zakramenta moč in pogum za medusobno pomoč ter ljubezen; v sreči in preizkušnji, pa veselje in prisežem za sprejemanje otrok ter njihovo vzgojo. Zakon je sklenjen, ko zakonca nepreklicno izraziti medusobno privolitev.
Bistvo zakramenta svetega zakona je v medsebojnih privolitvi novoporočencev, da se brezpogojno podarita droga za vse življenje kot znamenje božje ljubezni. Tako drugu podelita zakrament.
Zakrament svetega zakona daje zakoncema moč in pogum za medusobno pomoč ter ljubezen v sreči in preizkušnji. Daje jima veselje in prisežem za sprejemanje otrok in njihovo vzgojo.
Eden bistvenih pogojev, ki jih Cerkev zasnuje za sklenitev svetega zakona je, da se za zakonsko zvezo odlaga svobodno, da se zanjo zavežeta za vse življenje, ter da sprejema zakonske in starševske odgovornosti. Dva, ki prideta v cerkev kot zaročenca, odideta iz nje kot zakonca, kot mož in žena. Ta sprememba se izvrši z izmenjavo zakonske privolitve. Predsjednost duhovnika v imenu Cerkve pa zagotavlja zakramentalno naravo dogovore zakona. Da potrdite tudi priči, ki je zajamčenca, da sta zaročenca javno sprejema nase obveznosti zakona.
Zakonsko privolitev je mogoče izraziti na več načinov. Na koncu vsake pa duhovnik v imenu Cerkve pove, da Bog dobrotljivo poteče njuno pravkar izrečeno privolitev ter blagoslavlja njuno zvezo.
Priprava na zakon je pot vere, ki se ne konča s poroko, temveč se nadaljuje z življenjem v zakonu in družini. Bližnja priprava mora mladim pomagati, da se odpreta droga, se reši zaprtost v dvoje in bega pred cerkvenim ali družbenim delovanjem. Neposredna priprava obsega osebno pripravo zaročencev na sklenitev zakona, pogovor z župnikom in pripravo na obred svetega zakona. Je ugodna priložnost za začetek zaustavne zakonske in družinske pastorale. Obsega naj iskren in odkrit pogovor o veri ter pomagati zaročencema odkriti vso globino in širino zakramenta svetega zakona.
KDO LAHKO PREDA ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA?
Zakrament lahko nadje vsak krščenec, ki ve kaj je zakrament in se svobodnooodloži za to. Zakramenta svetega zakona ne more prejeti tisi, ki mu to prepricati: nezadostna starost, krvno sorodstvo, sveti red, obstoječi zakon. telesna ali duševna nezrelost…
KJE SE OBHAJA CERKVENA POROKA?
Zakrament se obhaja med sv. mašo ali kot samostojno bogoslužje v župniji stalnega nastanitve neveste ali ženina, lahko pa pa v drugi župniji po predhodnem dogovoru s tamkajšnim župnikom.
NAMEN ZAKONA
Zakon je dosmrtna življenjska skupnost, ki je naravnana na blagor zakoncev ter rojstvo in vzgojo otrok. (Kan 1096, 1055 proti 1056) Nerazvezanost zakona izhaja iz njegov bistva: “Kar je Bog skupni, to naj človek ne loči.” (Mt 19,6)
PRIČE
Zaročenca si za obhajanje svetega zakona izbereta vsak svoj pričo. Po tem, ko sta priči slišali obljubo ljubezni in zvestobe, ki sta jo pred duhovnikom podala ženin in nevesta, to svoje pričevanje potrditi s podpisom zapisnika, ki se nahaja kot dokument v župnijskem arhivu.